V prispevku predstavljamo pomen peš hoje in kolesarjenja v šolo za zdravje in dobro počutje ter osebni razvoj otrok. Prizadevanja za aktivno hojo otrok v šolo postavljamo v okvir prizadevanj za povečanje telesne dejavnosti v vsakdanjem življenju otrok ter za sočasno obvladovanje zdravstvenih in okoljskih tveganj, ki so povezana s sedečim načinom življenja in avtomobilskim prometom. Hojo predstavljamo kot prometno prakso, ki pomembno vpliva na družbeno enakost, pravičnost in povezanost in je skupaj s kolesarjenjem in javnim prometom temeljni gradnik trajnostne mobilnosti, razogljičenja in podnebne odpornosti naselij. V nadaljevanju prispevka predstavljamo slovenske trende potovanja otrok v šolo in predstavljamo poglede otrok na potovanje v šolo ter se navezujemo na vlogo dostopnosti osnovne šole in tudi vrtca za zdravje in razvoj otrok ter za dolgoročno kakovost bivanja v lokalnem okolju.
Izhodišča
Redna telesna dejavnost je ključna za zdravje in dobro počutje. Pomanjkanje telesne dejavnosti povzroča nastanek in vpliva na potek najbolj razširjenih kroničnih nenalezljivih bolezni sodobnega časa, kot so srčno žilne bolezni, sladkorna bolezen in astma, ter skrajšuje kakovost bivanja in pričakovano življenjsko dobo odraslih in otrok. Kronične nenalezljive bolezni so v Evropi glavni vzrok smrti in obolevnosti in prizadenejo vedno več ljudi, tudi otroke. Zaradi podaljševanja življenjske dobe in načina življenja pa se seznamu kroničnih bolezni pridružujejo še nove bolezni, kot so rak in različne duševne bolezni. Telesna dejavnost varuje pred razvojem kroničnih nenalezljivih bolezni in lajša njihov potek. Telesna dejavnost v otroštvu pomembno vpliva na fizično in duševno zdravje otrok. Oblikuje njihove navade, vpliva na zdravje in življenjski slog v odrasli dobi. Manjša samostojnost otrok na poti v šolo, kadar jih starši vozijo, povečuje občutek osamljenosti, zmanjšuje občutek varnosti in pripadnosti skupnosti ter je povezana z manjšim številom družabnih stikov z vrstniki (Pacilli idr., 2013). Poleg tega so otroci, ki hodijo v šolo peš ali s kolesom, tudi sicer bolj telesno dejavni kot otroci, ki jih v šolo vozijo (Cooper idr., 2005; Roth idr., 2012).
Hoja je v tem okviru najbolj enostavna, poceni in široko dostopna vrsta telesne dejavnosti za vse. V vsakdanjem življenju smo vsi primorani tudi hoditi, čeprav morda večino poti opravimo z avtomobilom ali drugim prevoznim sredstvom. Zdravstveni strokovnjaki prepoznavajo močne povezave med zdravjem in hojo oziroma aktivno mobilnostjo. Prehod od sedeče in individualne na aktivno in kolektivno mobilnost pa razumejo tudi kot najučinkovitejši, poceni in hiter, način za zajezitev rasti glavnih kroničnih nenalezljivih bolezni (Cavill, 2007). Zaradi preventivnih in kurativnih učinkov zdravstveniki spodbujajo redno hojo kot preprost način za izboljšanje fizičnega in duševnega zdravja ter za krepitev telesne sposobnosti in preprečevanje bolezni (Saunders idr., 2013). Zdravstveni učinki hoje so odvisni od intenzivnosti in dolžine hoje. Prispevek hoje po vsakdanjih opravkih na krajših razdaljah od 10 do 15 minut, kakršna je hoja v šolo, je za otroke pomemben del za zdravje in dobro počutje potrebne telesne dejavnosti (Saunders idr., 2013). Nekateri zdravniki tudi v praksi organizirano in osebno podpirajo svoje paciente pri hoji v terapevtske namene. V Sloveniji je v tem smislu verjetno daleč najbolj prepoznavno delovanje kardiologov iz Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije ter Zveze koronarnih društev in klubov Slovenije. V Združenih državah Amerike je kardiolog David Sagbir, frustriran zaradi neučinkovitosti pri spreminjanju življenjskih navad pri svojih pacientih v ordinaciji, zagnal program Walk with a Doc. Programu se priključujejo številni drugi zdravniki in študenti medicine tako, da organizirane skupine programa delujejo v kar 40 državah Severne in Južne Amerike ter Evrope. Posebno po epidemiji COVID-19 je še močno naraslo število študij, ki dokazujejo pozitivne učinkih hoje na razvoj in potek nenalezljivih bolezni ter tudi na duševno zdravje in počutje. Priporočila o pomenu vsakdanje hoje so postala vsesplošno znana in številni ljudje dnevno štejejo svoje korake.
Šola in hoja v šolo
Pot v šolo je v tem okviru priložnost, da se poveča količina dnevne telesne dejavnosti za vse šoloobvezne otroke. Predpogoj za to so bližina osnovne šole, varnost šolskih poti in prometna kultura. Način hoje v šolo je široko prepoznan kot dobra priložnost za hitro in učinkovito vplivanje na zdravje in počutje celotne šolske populacije otrok.
Način hoje v šolo oziroma dostopnost šole je že v preteklosti veljal za kriterij kakovosti bivanja, za otroke in odrasle. Sto let star koncept stanovanjske soseske (angl. neighbourhood unit), ki ga je zasnoval ameriški urbanist in sociolog Clarence Perry, povezuje velikost, kakovost in organizacijo bivalnega okolja prav s šolo in številom prebivalcev, ki v bližini stanovanja potrebujejo osnovno šolo in druge vsakdanje cilje kot so park, trgovina, kulturne ustanove in sosesko poveže z drugimi dejavnostmi in deli naselja preko javnega prometa. Pomen bližine doma in osnovne šole je v konceptu povezan tudi s širšimi družbenimi vidiki bivanja in pomenom družbene enakosti in povezanosti za razvoj otroka in lokalno skupnost. Pomen možnosti za hojo oziroma kratkih razdalj med domom in lokacijami vsakdanjih dejavnosti se ponovno uveljavlja v sodobni urbanistični praksi pod vplivom epidemije covid-19 in podnebnih sprememb. Danes aktualni koncepti govorijo o 15 minutnem mestu, mešani rabi prostora in mestih kratkih razdalj.



V programu Aktivno v šolo in zdravo mesto so pri pripravi lokalnih načrtov hodljivosti v središče načrtovanja postavili šolo. Izmerili so oddaljenosti od šole, radije hodljivosti (levo), analizirali oddaljenost šol od bivališč otrok (v sredini) in s posodobili načrt šolskih poti (desno).
Način hoje v šolo pomembno zaznamuje otroke in prispeva tako k razvoju njihovih navad, vrednot, osebnosti, socialnih veščin, občutka pripadnosti lokalni skupnosti in odnosa do okolja. Posebej mlajši otroci se močno zavedajo pomena dobrega počutja in družabnosti, ki ju zagotavlja aktivna hoja v šolo, ter negativnega vpliva avtomobilskega prometa na okolje in so zelo motivirani za varstvo okolja. Za otroke je možnost aktivne hoje v šolo tudi pomembna priložnost, da živijo v skladu s svojimi vrednotami.
Vsestranska vloga osnovne šole je povezana tudi z razvojem mreže osnovnih šol v Sloveniji in ostaja eden od ključnih gradnikov družbene infrastrukture naselij in vidikov kakovosti bivanja tudi danes. Z dobro načrtovano mrežo osnovnih šol in učinkovito organizacijo aktivne hoje otrok v šolo dobijo celotne generacije dobro priložnost, da so vsak dan več telesno dejavne in deležne tudi drugih pozitivnih učinkov peš hoje ali kolesarjenja v šolo. Primerov dobre prakse in raziskovanja potencialov aktivne hoje v šolo za izboljšanje zdravja otrok in za sočasno vplivanje na razvoj njihovih življenjskih navad in na zdravje in kakovost življenjskega okolja na lokalni ravni je vedno več tudi pri nas. Promocija aktivne hoje v šolo, peš ali s kolesom, je način vključevanja telesne dejavnosti v vsakdanje življenje otrok in vplivanja na njihovo aktualno in prihodnje zdravje in dobro počutje.
Ljudje, ki so hodili v šolo peš, radi govorijo o tem, kako zanimivo in prijetno je bilo na poti v šolo in domov. Pozitivne izkušnje z gibanjem na prostem iz otroštva se dokazano na več načinov prenašajo v odraslo dobo in posameznikom pomagajo pri odzivanju na zdravstvene in druge težave s telesno dejavnostjo. Raziskave aktivno hojo v šolo povezujejo z nižjim indeksom telesne mase in zmanjševanjem nevarnosti za razvoj bolezni povezanih s previsoko težo ter tudi z izboljšanjem učnih dosežkov in z zmanjševanjem negativnih vplivov motoriziranega prometa na lokalno okolje (Pang idr, 2017). Ob tem pa raziskovalci opozarjajo, da je bila hoja še pred tridesetimi leti najbolj običajen način potovanja v šolo, zdaj pa se trendi močno spreminjajo. Danes starši veliko otrok vozijo v šolo in jih tako navajajo na pasivno potovanje in sedeči način življenja. Na ta način odrasli otroke prikrajšajo za dobrodejne učinke hoje na zdravje in počutje.
Hoja in kolesarjenje, kot najbolj priljubljena oblika aktivne mobilnosti pri otrocih, izboljšujeta fizično in duševno zdravje otrok ter pozitivno prispevata k osebnemu razvoju, učnemu uspehu in razvoju socialnih veščin. Aktivna hoja v šolo pozitivno vpliva na razvoj samozavesti in samospoštovanja ter samostojnosti. Čas, preživet na poti v šolo, je v več ozirih pomemben za dobro počutje in razvoj otrok zato res ni vseeno, kako otroci potujejo v šolo. Aktivna pot v šolo prispeva tako k praksi in razvoju zdravih življenjskih navad kot h kakovosti in zdravju lokalnega okolja, otrok in odraslih.
Aktivna mobilnost in zdravje
Hoja je način avtonomnega premikanja za potrebe premagovanja razdalj ter zato hkrati telesna dejavnost in prometna praksa. Skupaj s kolesarjenjem, rolkanjem in podobnimi načini aktivne mobilnosti velja za zdravju, okolju, lokalni skupnosti in ekonomiji koristno ter tudi trajnostno mobilnost (Baobeid idr., 2021). V preteklosti se je z razvojem in motorizacijo prevoznih sredstev pomen hoje kot prometne prakse močno zmanjšal. Promet se je pretežno motoriziral in od hoje in aktivne mobilnosti so v vsakdanjem življenju ostale odvisne samo nekatere skupine prebivalcev, kot so otroci, starejši, mlajši in druge depriviligirane skupine. Število pešcev in kolesarjev na ulicah in cestah mest in drugih naselij se je občutno zmanjšalo in se iz generacije v generacijo zmanjšuje. Uporaba osebnih avtomobilov, tudi za prevoz otrok v šolo, pa se povečuje. To je trend, ki ga opažamo v mnogih državah. Tudi v Sloveniji je odvisnost od avtomobila zelo velika in še narašča. Konec leta 2022 je bilo v Sloveniji registriranih 1,2 milijona osebnih avtomobilov, kar je za 2 % več kot leto prej (SURS, 2023).
Posledica razvoja motoriziranega avtomobilskega prometa so razpršena poselitev in avtu prilagojene mreže storitev in dejavnosti v prostoru. Z razvojem avtomobilizma se tesno povezuje tudi razmah sedečega načina življenja in številni negativni vplivi na lokalno in globalno okolje, kot so onesnaženje zraka, pregrevanje zraka in okolja, poraba prostora in hrup, ki vplivajo na zdravje in počutje ljudi ter pogoje bivanja in kakovost bivalnega okolja. Sedeči način življenja, onesnažen zrak, hrup in pregrevanje okolja tudi vsak zase in povezano povzročajo številne kronične nenalezljive bolezni, tudi nekatere vrste raka ter duševne bolezni in težave, ter krajšajo kakovost in dolžino življenja. Še posebej pa prizadevajo mlajše in starejše ter povzročajo tudi velika ekonomska bremena v zdravstvu.
Sedeči način življenja povečuje riziko smrtnosti vseh vrst in je največji samostojen dejavnik tveganja za zdravje ne glede na indeks telesne mase. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je neaktivnost kriva za kakšnih 2 milijona smrti na leto in nekje od 60 do 85 % ljudi na svetu živi pretirano sedeče življenje in se premalo giblje (WHO, 2002). Sedeč način življenja oziroma pomanjkanje gibanja vpliva na razvoj in potek srčno žilnih bolezni, kapi, povišanega holesterola in pritiska, sladkorne bolezni tipa 2 in drugih presnovnih bolezni, debelosti, raka črevesja, prsi in maternice, bolezni mišično-skeletnega sistema, depresijo, demenco in slabitev kognitivnih funkcij. Kar ena tretjina odraslih starejših od 15 let na svetu je zdravstveno prizadeta zaradi sedečega načina življenja in kar 81 % mladostnikov se premalo giblje, zato se s pomanjkanjem gibanja povezane bolezni vse bolj množično pojavljajo tudi pri otrocih. Sedeči način življenja spodbuja pojav kroničnih nenalezljivih bolezni v vedno mlajši dobi in vedno bolj ogrožajo tudi zdravje otrok (Cavill, 2007).
Onesnažen zrak, ki ga povezujemo tudi z motornim prometom, povzroča težave z dihali, astmo, tudi pljučnega raka, ter prizadeva tudi možgane, srce in ožilje ter povzroča sladkorno bolezen tipa 1 in 2 ter astmo pri otrocih. Onesnažen zrak je največji okoljski vzrok zdravstvenih težav. The Guardian je septembra 2023 poročal, da v Evropi kar 98 % prebivalcev živi v območjih s prekomerno onesnaženim zrakom z majhnimi delci glede na priporočila Svetovne zdravstvene organizacije in po podatkih Evropske agencije za okolje je onesnažen zrak leta 2021 povzročil v državah evropske skupnosti več kot 300.000 prezgodnjih smrti (Taylor & Duncan, 2023; EEA, 2023). V Sloveniji je po podatkih NIJZ najpogostejši vzrok za hospitalizacijo otrok starih do 15 let prav astma, kar 15 % vseh hospitaliziranih otrok ima ob sprejemu težave z dihali in letno onesnažen zrak v Sloveniji povzroči kar 800 prezgodnjih smrti (ARSO, Astma in alergijske bolezni pri otrocih, 2021).
Evropska agencija za ocenjuje, da zaradi dolgotrajne izpostavljenosti hrupu iz prometa v EU vsako leto prezgodaj umre okrog 11.000 oseb, dodatnih 40 000 ljudi pa zboli za ishemično srčno boleznijo (EEA, Noise, 27.11.2024). V Evropi po ocenah Evropske agencije za okolje vsaj 20 % prebivalcev trpi zaradi zdravju škodljive ravni hrupa. Evropski observatorij za podnebje in zdravje je avgusta 2024 predstavil tudi oceno avstrijske organizacije VCÖ, da avtomobilski promet, skupaj s povoznimi in parkirnimi površinami, prispeva v urbano okolje kar 30 % emisij toplote in je takoj za stavbami drugi največji povzročitelj pregrevanja okolja in nastanka toplotnih otokov (Jaschinsky, 2024). Inštitut za globalno zdravje iz Barcelone ISG pa je pozimi leta 2023 poročal, da je kar 4 % vseh poletnih smrti v evropskih mestih bilo povezanih z vročinskimi otoki (ISG, 1.2.2023).
Priložnosti za spremembe
Alarmantni podatki o škodljivosti motoriziranega prometa za zdravje ljudi in okolje so zbudili veliko zanimanje za preobrazbo prometa v smer aktivne mobilnosti in prilagajanje organizacije življenja in dela na krajše potovalne razdalje v navezavi na javni promet. Kljub prizadevanjem na različnih področjih na evropski ter širši mednarodni politični ravni za bolj trajnostno mobilnost, zadnje poročilo Evropskega računskega sodišča (ERS) iz leta 2020 ugotavlja, da v evropskih državah zaenkrat ni zaznati bistvenega izboljšanja v praksi trajnostnih in aktivnih načinov mobilnosti ter, da se uporaba osebnih avtomobilov še vedno ni bistveno zmanjšala, medtem ko onesnaženost zraka v mnogih mestih še vedno presega varne ravni (ERS, 2020).
Po pandemiji COVID-19 smo v Evropi sicer beležili nekatere spremembe v porastu aktivne mobilnosti. Evropski parlament (EP) je v poročilu o novem okviru EU za mobilnost v mestih izpostavil, da je pandemija povzročila, da so ponekod postali sistemi mobilnosti v mestih odpornejši, pametnejši, varnejši, bolj trajnostni in bolj dostopni, saj so številna mesta pospešila izvajanje svojih načrtov mobilnosti, kar je privedlo do povečanja hoje in kolesarjenja (EP, 2023).
Podatkov o potovalnih navadah osnovnošolcev in trendih skozi daljše časovne obdobje ni na voljo veliko. V Sloveniji so znani podatki iz leta 1991, zbrani s Popisom prebivalstva. Takrat so skoraj vsi osnovnošolci v šolo potovali aktivno. Pri poteh v šolo v 20 največjih slovenskih mestih je delež aktivnih potovalnih načinov kar 91 %. Osem odstotkov otrok je prišlo v šolo z avtobusom in le odstotek je bil prepeljan z osebnim avtomobilom (Plevnik, 2017).
Zelo drugačno sliko pa kažejo nedavno zbrani podatki na platformi Kako hodimo v šolo? s strani programa Aktivno v šolo in zdravo mesto. Jeseni 2023 so bili z množično preverjanjem načina in želenega načina hoje v šolo, v katerem je sodelovalo 9.758 otrok iz 38 slovenski šol iz 17 občin v državi, zbrani podatki pokazali, da je na dan beleženja le 35 % otrok prišlo v šolo aktivno. Še bolj presenetljiv pa je podatek, da je delež otrok, ki pa bi si želeli v šolo hoditi aktivno, veliko večji, kar 71 % (Kako hodimo v šolo – jesen 2023, 2024). Zelo podobno sliko kažejo tudi rezultati drugega množičnega preverjanja načina hoje v šolo pomladi 2024: kar 72 % od skoraj 12.000 anketiranih učencev je namreč izrazilo željo po aktivnem prihodu v šolo, čeprav jih je tako imelo možnost priti le 37 % (Kako hodimo v šolo – pomlad 2024, 2024).
Povzetek podatkov iz analize načina hoje v šolo, opravljene pomladi 2024 v okviru programa Aktivno v šolo in zdravo mesto.
Koristi aktivne mobilnosti za zdravje otrok
Redna telesna dejavnost je ključnega pomena za ohranjanje in celosten razvoj zdravja otrok. Žal trendi kažejo, da se otroci vse manj gibljejo in več časa preživijo sede. Raziskave v ZDA kažejo, da je posledica sedečega življenja že tudi spremenjen fenotip otrok, ki so danes težji kot otroci ene generacije pred njimi, manj gibčni in bolj nagnjeni k otroški debelosti in drugim boleznim.
Pandemija COVID-19 je imela velik vpliv na zdravstveno stanje in telesni fitnes otrok po vsem svetu. V Sloveniji se je raven telesne pripravljenosti med letoma 2019 in 2020 izrazito znižala. Skupni indeks telesne pripravljenosti se je najbolj znižal pri otrocih z normalno telesno težo in prekomerno telesno težo. Čeprav se je nato med letoma 2020 in 2022 skupna raven telesne pripravljenosti nekoliko izboljšala, je bila leta 2022 v primerjavi z letom 2019 v večini skupin, še vedno precej nižja (Martinko idr., 2023).
Aktivna hoja v šolo je lahko pomemben vir telesne dejavnosti otrok. Prispeva k dnevni količini gibanja poleg tega pa lahko spodbuja še več druge vrste telesne dejavnosti. Raziskava Commuting to School je pokazala, da je pri dečkih peš hoja v šolo vplivala na večjo telesno dejavnostjo po pouku in zvečer, v primerjavi s tistimi, ki so bili v šolo pripeljani z avtomobilom (Cooper idr., 2003). Podobno navajata Jerina in Pišot v preglednem članku, v katerem navajata 14 študij, ki poročajo, da so otroci in mladostniki, ki potujejo v šolo ali iz nej aktivno tudi sicer bolj gibalno/športno aktivni kot tisti, ki se v šolo in iz nje vozijo (Jerina in Pišot, 2014).
Pomanjkanje gibanja lahko vodi do povečanja telesne mase in debelosti pri otrocih, kar ima dolgoročne posledice na njihovo zdravje, vključno s povečanim tveganjem za kronične bolezni v odrasli dobi. Aktivna mobilnost ima pomembno vlogo pri upravljanju telesne teže in preprečevanja debelosti. Študija v ZDA je pokazala povezavo med aktivno hojo v šolo in povečanjem zmerne do intenzivne telesne dejavnosti in manjšo debelostjo (Mendoza idr., 2011). Zmerna do intenzivna telesna dejavnost pred in po šoli sta po tej študiji v korelaciji z obsegom pasu.
Bolezni srca in ožilja so razlog za največje število smrti po vsem svetu. Večino teh bolezni je mogoče preprečiti z odpravljanjem dejavnikov tveganja in skrbjo za zdrav življenjski slog in redno gibanje je en od ključnih dejavnikov. Slovenska študija je pokazala, da je aktivna hoja v šolo in iz nje povezana z višjimi ravnmi kardio-respiratornega fitnesa pri otrocih, ki hodijo v šolo aktivno, v primerjavi z njihovimi vrstniki, ki jih vozijo z avtomobilom (Jurak idr., 2021).
Aktivna mobilnost podpira razvoj močnih kosti in mišic. Redna telesna dejavnost, ki jo omogočajo, hoja, kolesarjenje in druge oblike gibanja, prispeva k krepitvi mišic, kosti in sklepov ter izboljšuje celotno telesno moč in vzdržljivost. Raziskava, v katero je bilo vključenih skoraj 500 otrok iz španskih osnovnih šol, je pokazala pomembno povezavo med aktivno hoja v šolo in boljšimi hitrostnimi spretnostmi pri dečkih in mišično močjo spodnjega dela telesa pri deklicah (Villa-Gonzales idr., 2015).
Aktiven način življenja in spodbujanje aktivne mobilnosti nista pomembna le za telesno zdravje otrok, temveč tudi za duševno zdravje in dobro počutje ter socialni in intelektualni razvoj otrok. Pregled študij kaže, da redna telesna aktivnost lahko izboljšuje koncentracijo in učni uspeh pri otrocih (Rasberry, 2011).
S psihološkega vidika telesna dejavnost zmanjšuje stres, tesnobo in depresijo ter prispeva k splošnemu boljšemu počutju. Telesna dejavnost prispeva k izboljšanju socialne vključenosti in učnih rezultatov. Novejša britanska študija potrjuje močno in konsistentno povezavo med telesno dejavnostjo in duševnim zdravjem otrok in mladih z diagnosticiranimi težavami (Smith idr, 2024).
Hojo in kolesarjenje kot aktivno prometno prakso nekatere pregledne raziskave povezujejo z duševnim zdravjem in nakazujejo jasne korelacije med izboljšanjem duševnega zdravja in aktivno mobilnostjo (Scrivano idr., 2023). Manjša samostojna mobilnost otrok lahko privede do večjega občutka osamljenosti, manjšega občutka za skupnost in varnost ter manj druženja s prijatelji (Pacilli idr., 2013). Večje pozitivne učinke na počutje otrok nakazujejo raziskave, ki temeljijo na izkušnjah otrok. Škotska raziskava, ki je vključevala veliko fokusno skupino otrok iz različnih šol je razkrila, da na način potovanja močno vplivajo varnost, vreme in oddaljenost, medtem ko koristi aktivnega potovanja v šolo otroci povezujejo z zdravjem in dobrim počutjem ter ekološkimi in družbenimi faktorji (Fleming idr, 2009).
Koristi redne hitre hoje za zdravje.
Sklep
SZO poroča, da se večja količina telesne dejavnosti otrok in mladih povezuje s številnimi zdravstvenimi koristmi, vključno s srčnožilnim fitnesom, mišičnim fitnesom, zdravjem skeleta in srčno metabolnim zdravjem (Chaput idr., 2020). Prav tako podatki dokazujejo, da telesna aktivnost znižuje nevarnost doživljanja depresije in znižuje znake depresije pri otrocih in mladostnikih z in brez znakov depresije. Raziskave ugotavljajo, da se pozitivnega vpliva hoje na duševno počutje dobro zavedajo tudi otroci in njihovi starši (Stark idr. 2018). Aktivna hoja v šolo in večja količina telesne dejavnosti po ugotovitvah raziskav vpliva na kognitivne funkcije in rezultate sodelovanja otrok pri pouku, ni pa dokazov o vplivu na razvoj kognitivnih funkcij. Dokazi o tem, kako različni tipi in področja telesne dejavnosti prispevajo k boljšemu zdravju otrok in mladostnikov, so še nezadostni, vendar obstajajo in se krepijo. Smernice SZO priporočajo, da naj bodo otroci in mladostniki najmanj 60 minut vsak dan zmerno do visoko telesno aktivni. Količino telesne dejavnosti naj dosežejo skozi različne dejavnosti, kot so pouk, organizirana igra, športne dejavnost in prihod v šolo.
Način hoje v šolo je torej prepoznan kot prispevek k dnevni telesni dejavnosti otrok s strani SZO in smiselno je, da se potencial dejavnosti izkoristi in temu primerno ukrepa ter otrokom, ki so doma dovolj blizu šole, prednostno omogoči aktivno hojo v šolo.
Raziskava Fakultete za šport Univerze v Ljubljani ugotavlja, da v Sloveniji na način hoje v šolo najbolj vpliva oddaljenost doma od šole (Jurak idr., 2018). Po podatkih raziskave največji delež, kar 37,2 %, otrok hodi aktivno v šolo na razdalji do 2 km od doma. Hkrati pa kar ena četrtina učencev, ki živijo na razdalji do 2 km meni, da je ta razdalja prevelika, da bi jo prehodili peš ali s kolesom. Druga dva najpogostejša razloga, da otroci in mladostniki ne hodijo aktivno v šolo, sta strah, da bi zamudili začetek pouka (22,3 %) in ujemanje urnika staršev z urnikom otrok (12,45 %).
Zdravstvene koristi aktivne hoje v šolo v Sloveniji, kot je bilo ugotovljeno na začetku prispevka, niso sistematično spremljane in hoja zaenkrat še ni posebej izpostavljena kot zdravju koristna telesna dejavnost otrok. To je škoda saj podatki, ki so vendarle na razpolago dokazujejo, da je tudi v Sloveniji število otrok, ki potujejo v šolo aktivno in samostojno bistveno manjše, kot je bilo pred 30 leti in da imajo tudi slovenski otroci in mladostniki zdravstvene in duševne težave, na katere lahko ima vsakodnevna telesna dejavnost, v katero se prišteva tudi aktivna pot v šolo, pozitivne preventivne in kurativne učinke na njihovo zdravje.
Vredno je tudi upoštevati, da se pozitivne izkušnje aktivne hoje v šolo zbirajo in potrjujejo preko izpovedi slovenskih šolarjev in njihovih spremljevalcev, ki sodelujejo pri izvajanju aktivnosti organizirane hoje v šolo s Pešbusom in Bicivlakom. Če visoko stopnjo zadovoljstva vseh, ki občasno ali sistematično sodelujejo pri izvajanju spremljane hoje v šolo, povežemo z ugotovitvami grobe raziskave programa Aktivno v šolo in zdravo mesto o načinu prihoda v šolo in želenem načinu prihoda v šolo, lahko ugotovimo, da obstaja veliko razlogov za to, da se način potovanja v šolo sistematično spreminja, da bo ponovno postal pretežno aktiven. To odraslim nalaga odgovornosti, da v prostoru in prometu ustvarimo pogoje, ki bodo peš hojo in kolesarjenje v šolo vsak dan omogočili kar največjemu številu slovenskih šolarjev. V programu Aktivno v šolo in zdravo mesto so med drugim odkrili, da bi lahko ta proces preobrazbe učinkovito sprožili predvsem z organizacijskimi in ozaveščevalnimi ukrepi, kot sta umirjanje prometa oziroma znižanje hitrosti vožnje in splošno povečanje pozornosti voznikov do otrok, pešcev in kolesarjev na cestah in ulicah ter z lokalnemu okolju prilagojenim urejanjem prostora in prometa na šolskih poteh (Simoneti idr, 2022). Eden od razlogov za to, da starši pogosto otroke vozijo v šolo tudi na zelo kratkih razdaljah je namreč varnost, in raziskave dokazujejo, da se prometna varnost v naseljih bistveno izboljša, če se zniža hitrost vožnje na 30 km/h (Yannis in Mechelaraki, 2024).
–
Naslovna fotografija: Goran Jakovac